Kambodža – 3. del: Phnom Penh

Kako naj opiševa glavno mesto? Organiziran prometni kaos, smrad zaradi smeti na ulicah, starke, ki beračijo in mlade ženske z otroci v naročju, ki te proseče gledajo, nasmejani menihi v živo oranžnih haljah, šoferji tuk-tukov, ki čakajo na vsakem koraku in ponujajo prevoz, premične stojnice s hrano – pečen riž in rezanci, cmoki, sveže sadje in pijača, arašidi in pop corn, kuhana koruza, pa tudi bolj eksotične stvari, kot so različna mesna nabodala, črvički, kobilice, ščurki in raznorazni (užitni, bi človek rekel) žužki. Phnom Penh je hrupen, umazan, natrpan, pa tudi živahen, moderen, pisan, dišeč in prijazen. Popoldne, ko ljudje odhajajo iz služb, se ti hitro zgodi, da obtičiš v prometnem zamašku, menih se ti prijazno nasmehne, ko gre mimo tebe, ob nevihti, ko vedriš pod streho in čakaš, da mine, pa pokramljaš s starejšim gospodom, ki ve, kam spada Slovenija, saj se še spominja bivše Jugoslavije. Ob večerih oživi promenada ob reki, vsi so zunaj, otroci tekajo naokrog in plašijo golobe, ulični prodajalci ponujajo vse mogoče, ladje se vozijo gor in dol po reki Mekong, povsod se svetijo bliskavice fotoaparatov, restavracije so polne in na vsakem vogalu omamno diši. Tuk-tuki in motorji drvijo po ulicah, vse je zunaj, se prehranjuje in druži.

Ravno sva se navadila tega trušča, pa morava naprej. Doživeti totalno nasprotje. Na podeželje, pogledat, kako se živi tam. Zaenkrat nekaj slik z obiska glavne tržnice, kraljeve palače in muzeja Tuol Sleng, ki naju je malo pretresel. Naj se to, kar se je zgodilo v času vladanja Khmer Rouge-a ne ponovi nikoli več in nikjer več.

P.S. Dva do tri dni ne bova dosegljiva, ker tam, kamor greva, ni elektrike. O tej izkušnji pa več, ko bova nazaj.