Vceraj sva se odlocila, da greva naprej. Na zelezniski postaji v Chiang Mai-ju sva (rahlo razocarana, ker so bila vsa mesta za 1. razred ze zasedena) kupila karti za nocni vlak v Ayutthayo. Zadnje urice sva izkoristila za obisk Umbrella village-a, kjer sva kupila tradicionalno tajsko marelo, Uros pa si je privoscil svojevrsten spomincek – na torbo za fotoaparat mu je mojster narisal rdecega gekona. Na poti nazaj se je taksist kljub najinim prosnjam, da naju odpelje nazaj v guesthouse, delal francoza in naju vozil okrog po draguljarnah, zlatarnah in podobno. Zaleglo je sele po petem poizkusu in najinemu dopovedovanju, da se nama res zelo mudi na vlak. Ob 6ih sva res sedela v vagonu in ugotavljala, kako bova spala. Precej zajetna gospodicna je videla najine utrjene obraze, ter nama sestavila pograda. Vlak ni vozil po tracnicah, ampak po makedamu – vsaj cutiti in slisati je bilo tako. Lahko si predstavljate, da nisva spala skoraj nic. Danes ob 6ih zjutraj sva prispela v Ayutthayo, kjer sva v enem dnevu videla, predvsem pa vonjala dovolj, da sva se odlocila, da ne ostaneva niti dneva vec. Resnicno prevec smrdi! 🙂 Jutri se tako odpravljava naprej v Kanchanaburi. Nisva se sicer se odlocila, ce bova sla pogledat tempelj s tigri, definitivno pa si morava ogledati “floating” nuno (baje, da nuna izvaja jogo na vodi, vendar samo za 200 bahtov – cca. za 4 evre, sicer se ji ne splaca). Najboljse pri tem je baje gledanje japonskih turistov, ki besno pritiskajo na sprozilce svojih fotoaparatov. Vec o tej in ostalih dogodivscinah pa naslednjic.

P.S. Danes ze tretjic dezuje – med izletom s kolesi sva se bila primorana utaboriti pod ponjavo, namenjeno parkiranim avtomobilom, cel cas pa so naju z zanimanjem opazovali menihi. Sicer pa vroce in soparno. Komentarji se bodo od danes naprej sproti izpisovali 🙂