Tajska 7. del – Povratek domov

Malo naju je skrbelo, da v nahrbtnika ne bova spravila prevec robe (na osebo naj bi bilo dovoljeno najvec 20 kg), zato sva tezje stvari spakirala v trolley-ja, ki sva jih vzela s sabo kot rocno prtljago. Preden sva na letaliscu ruzake postavila na tehtnico pa opaziva listek, na katerem je pisalo, da je najvecja dovoljena teza 32 kg! Na osebo! Pravzaprav na kos! Bojazen je bila torej odvec, se je pa pojavilo obzalovanje, da nisva nakupila vec… Mogoce bi lahko celo pretihotapila polmeterski lesen kipec Lucky Bude… Prav kontrolirali naju namrec res niso…

Let je bil izjemno miren in pravzaprav sva si zelela sem in tja kaksne turbulence, da bi se kaj dogajalo. Leteli smo skoraj 12 ur, vmes sva pogledala 2 filma – brez zvoka, ker LTU slusalke zaracuna! – se trudila vsaj malo zaspati, resevala krizanke… Skratka, bilo je naporno sedeti pri miru skoraj 12 ur. V Munchen smo prileteli malo cez 6. popoldne, in ker nisva imela kombi prevoza, sva se presedla na nemski S-bahn (Anja je celo pot v rokah drzala karto proge in kontrolirala, ce se peljeva prav) in se odpeljala na glavno zeleznisko postajo, kjer se je cakanje sele zares zacelo. Nocni vlak do Ljubljane odpelje sele 15 minut do polnoci. Privoscila sva si vecerjo – vsak eno porcijo XXL pomfrija, kot se za obiskovalca zelezniske postaje tudi spodobi. Koncno se je pripeljal vlak (koncno zato, ker sva upala, da bo prisel prej, kajti ta cas je bilo za nekoga, ki je navajen na sonce in 30 stopinj v Munchnu kar hladno) in po navodilih gospodicne, ki nama je prodala karto, sva se zabarikadirala v prvi prazen spalni kupe in upala, da bova lahko kmalu zaspala. Pa pride spravodnik in naju vrze ven! Ker da nimava rezervacije za spalnik! Debelo sva ga gledala in se delala neumna, pa ni pomagalo. In sva sla v drug vagon. In presedela celo pot do Ljubljane. Druzbo nama je delala 73 let stara bosanska teta, ki ni in ni nehala govoriti. Reveza naju je tudi nafutrala, ceprav sva se malo branila, ces, kaj boste pa vi jedli se celo pot do Slavonskega Broda. Pa ni pomagalo, sva pokasirala mandarine in rizeve vaflje. Uzmi sine, imam ja dovoljno. Ce nic drugega, je vse skupaj hitreje minilo in kar naenkrat je bila ura 6 zjutraj. Bila sva doma. Utrujena in zaspana.