Indonezija 2. del – Kalimantan

Ko sva v nedeljo zjutraj priletela v Balikpapan na Kalimantanu, sta naju pri izhodu ze cakala agent in vodic Rusdi, s katerima sva si pred odhodom pridno dopisovala. Ko je Anja zagledala list z napisom MISS ANJA MR UROS, se ji je na siroko nasmejalo in ze je ni bilo vec, Urosa pa je napadel eden od zaposlenih na letaliscu in od njega zahteval listice od prtljage. Anja se je ze spoznala z obema, ko so Urosa spustili iz rok. In smo sli. Midva, vodic, sofer in kuhar, ki je vodicev sin. Okoli 13ih smo bili ze v Samarindi, kjer nama je vodic narocil XL porcijo nasi gorenga z rakci in porcijo fried chicken-a. Ful sva se najedla! Obiskali smo tudi Dayak Village in ravno se ujeli zadnji del njihove predstave. Obleceni v tradicionalna oblacila so plesali ob spremljavi glasbil. Posebej najmlajsi so bili lustni! Ob odhodu nama je staresina stisnil roko, nama povedal nekaj, cesar nisva razumela in se nama siroko nasmehnil z rdece obarvanimi in manjkajocimi zobmi. Zvecijo namrec nekaj, kar imenujejo “siri” in se nekaj, zavito v list srcaste oblike, kar nama je kasneje pojasnil vodic Rusdi. Ljudstvo Dayak je znano po tem, da so v preteklosti med bojevanjem nasprotnikom odsekali glave in jih imeli potem obesene v svojih dolgih hisah (long house). V trgovini s spominki sva hudo barantala – prodajalka je zavijala z ocmi, ko je Anja v kalkulator vtipkala ceno za sal. Enega sva kasneje odnesla s sabo, po se nizji ceni, kot sva jo postavila midva.

Pot od Samarinde do Sangatte – to pa je bilo dozivetje! Zaradi dezja so manjkali deli ceste, luknje ne samo v asfaltu, ampak dejansko kraterji v cesti so bili ponekod ogromni. Enkrat smo nasedli, ampak se je Rusdi, ki je zamenjal soferja, izkazal. Kaj izkazal, vec kot odlicno je izpeljal nalogo! Po vsem poskakovanju smo bili ob 7ih zvecer v Sangatti. Na hitro sva napisala par mejlov domov, da najinih ne bi skrbelo in se cekirala v najboljsem hotelu v mestu, Hotel Kutai Permai. Ko sva naslednje jutro malo cez sedmo prisla dol na zajtrk, ni bilo nikjer nikogar, mize pa prazne. Debelo sva pogledala, ker nama je Rusdi zagotovil, da zajtrk bo. Kmalu je prisla gospodicna, zavita v ferdzo, s svincnikom in blokcem v rokah, da bi pobrala najino narocilo, vendar sva si glede zajtrka hitro premislila, se zahvalila in odkorakala nazaj v sobo. Zmenjeni smo bili sele ob pol 9ih, zato sva mirno gledala TV, ko kar naenkrat zazvoni telefon: “hello, are you wake up?” Hitro sva pobrala stvari in odhitela dol. Prebrala in podpisala sva dovoljenje za vstop v nacionalni park Kutai in odpravili smo se do reke, kjer nas je cakal kanu. Med voznjo sva sprasevala, kako da je ura malo cez 9. Uros je pametno razmisljal – mogoce je Jakarta 1 uro nazaj? Rusdi je potrdil najine dvome, res sva pozabila nastaviti uro! S colnom smo se odpravili po reki navzgor in po 20 minutah prispeli do raziskovalnega tabora z nekaj sobami, teraso in dvema lesenima hiskama – ena je WC, druga pa mandi (kopalnica). Takoj sva dobila zajtrk – kavico, bananine palacinke (najboljse doslej!) in jajca s toastom. Papaja za sladico in bila sva vec kot sita. Po zajtrku pa sprehod po dzungli. Nismo hodili dolgo, ko smo visoko v krosnji zagledali velikega orangutana. Zmotili smo ga pri hranjenju, kar je tudi glasno izrazil. Sem in tja je v nas zalucal kaksno vejo in se nam poskusal izogniti, a smo mu vztrajno sledili. Cez cas smo srecali park rangerja Wilisa in drugega orangutana. Wilis pozna vse skrite koticke in priljubljena mesta orangutanov, saj tukaj zivi ze 25 let. Po kosilu se je ulil dez in takoj, ko je ponehal, smo sli nazaj. Tokrat je Rusdi izsledil samico z mladickom. Okrog pol 6ih zvecer, tako kot vsak dan, je mama zacela graditi gnezdo visoko v krosnji, mali pa je cakal na sosednji veji, opazoval mamo in se ucil. Orangutani vsak vecer naredijo gnezdo drugje, pa tudi sicer se selijo sem in tja, ker iscejo hrano. Res je bilo nekaj posebnega videti orangutane v naravnem okolju! Po vrnitvi v tabor je sledila (spet) obilna vecerja. Ko sva se odlocila, da se greva stusirat, je kot zanalasc crknil generator, zato sva se sla tusirat s pomocjo namizne lucke, ki nama jo je posodil Rusdi. Mandi zgleda tukaj takole: odpravis se v leseno lopo, z odprtino namesto okna, se sleces in iz soda s plasticno zajemalko zajemas vodo trenutne dzungelske temperature. Polivas se lahko po mili volji, paziti moras le, da vodo zajemas vedno z isto roko in upostevati, da je ne smes umazati, ker bodo za tabo prisli se ostali. Stranisce pa je klasicno na strbunk… Ampak ni panike – olajsanje je popolno, tudi ce na vratih strazi skoraj 10 cm velik pajek… Pravo dozivetje!

Spala sva na lesenih posteljah s tenko zimnico, v spalnih vrecah in pod mrezo proti komarjem. Noc v dzungli je minila precej mirno, je pa bilo zelo vroce. Zvecer je Anjo se prijelo lulat in ceprav sva bila ze lepo zapakirana v spalkah, je bil Uros tako prijazen, da je sel z njo do terase z naglavno lucko in ji svetil. V tistem momentu je generator zacel delati. Rusdi nama je naslednji dan povedal, da se je s kanujem odpeljal v mesto medtem, ko sva se midva tusirala in kupil bencin. Naslednje jutro, jasno, spet obilen zajtrk, kot bi sli v hosto za cel dan. Kavica in sok, jajca s toastom in najboljse bananine palacinke. Sicer sva zaradi ramadana edina, ki jeva cez dan, ostali se nama pridruzijo sele zvecer. Po zajtrku pa blatne superge na noge, posprejat proti komarjem, fotoaparate na rame, kape na glavo, v ruzak pa liter vode, repelent in gremo! Tokrat smo naredili cel krog okrog tabora in na trenutke je bilo zelo adrenalinsko. Viseci most – OK, ni problema, Uros je vmes se polomil nekaj desk na leseni stezi, dobre pol metra nad tlemi in kar naenkrat pristal na tleh in pozel salve smeha, ampak hoja po spolzkem deblu, visoko nad globeljo, ko se lahko drzis le za tenko vejo namesto ograje – to pa ni bilo kar tako! Pocutila sva se kot Indiana Jones! Vmes sva opazovala visoka drevesa, pisane cvetove, hrosce, ki se zvijejo v kosarkasko zogo, ce se jih dotaknes, stonoge, raznovrstne plodove in poslusala nenavadne zvoke dzungle. Uros se je izkazal kot izkusen ranger. V blatu je opazil dvoje sledi, prve so pripadale vrsti divjadi, druge pa, tik za prvimi, leopardu. Tudi tokrat smo videli samico orangutana z mladicem. Enkrat se je Rusdiju zazdelo, da slisi orangutana in zavili smo s poti v goscavo. Vedno moras biti na prezi, kam bos stopil, da se ne ugreznes v blato, izogibati se moras spolzkim koreninam in paziti na veje okoli sebe, da te ne udarijo po obrazu. Rusdiju in Wilisu je bilo lazje, ker sta manjsa, midva pa sva se sklanjala za vsako malenkost. Kljub vsemu trudu nismo bili uspesni, orangutan se nam je dobro skril. Predvsem zaradi tega se nama je zdela odlocitev za park Kutai dobra odlocitev. Dejansko se moras potruditi, orangutane poiskati sam, ne pa cakati, da jih pridejo nahranit. Po kosilu sva se spakirala, se poslovila od rangerjev, vsakemu dala 50.000 Rp napitnine (Rusdi nama je kasneje povedal, da sta je bila zelo vesela), se vkrcala v kanu in nazaj v civilizacijo! Za sabo smo hoteli cimprej pustiti slab del ceste, zato smo sli po drugi poti do mesta Bontan, kamor smo prispeli malo cez 5. popoldne, za vecerjo pa sva bila z Rusdijem zmenjena malo cez 7. Ravno prav, da sva se stusirala, preoblekla in si malo odpocila. Narocil nama je piscanca na zaru in riz, vendar ni bilo tako dobro, kot bi kuhal on. Pravi, da ga kuhanje zelo veseli, vsega se je naucil sam in ima plan odpreti restavracijo do konca leta 2009.

Naslednje jutro sva se odpravila na zajtrk, katerega za naju sploh ni bilo, pa niti nisva zelo izbircna. Spila sva 3x presladko kavo in to je bilo to. Juha in riz za zajtrk – halo?!! Ampak korejci so si pa ful nadevali, celo toast so uspeli speci v pekacu za vaflje, ga namazali s sumljivo margarino in posuli s semeni. Midva sva rajsi kar sla…

Spet v avto in naprej proti Balikpapanu. Ustavili smo se se v ZOO v Samarindi in orangutani v premajhnih kletkah, makaki in druge opice tam so nas spravile v zalost. Verjetno bova slike poslala na Monkey World, Rusdi pa v organizacijo za zascito orangutanov na Borneu in v lokalni casopis. V Samarindi nama v treh (!) bankah ni uspelo zamenjati potovalnih cekov, najprej je bil suljiv Urosev podpis, potem bi klicali v Jakarto in preverili nevemkaj. “Boste lahko pocakali, kajti tole bo vzelo pol ure?” Rekla sva ne, pograbila ceke in smo sli naravnost v Balikpapan, kjer so ceke zamenjali takoj in brez problemov. Rusdija je skrbelo, ce sva lacna: “nasi goreng?” Ja, bi, ampak ura je bila 2 popoldne, midva pa brez letalskih kart. Gremo raje kar na letalisce. Dobra odlocitev, kajti ce bi na letalisce prispeli 20 minut kasneje, bi zamudila zadnji let na Bali. “Lahko dobita karto?” vprasa Rusdi. Gospodicna na drugi strani okenca telefonira – “Ja, lahko.” Placava, se na hitro posloviva od Rusdija, lepo se mu zahvaliva, mu dava napitnino in obljubiva, da bova poslala kak mejl. Hitro oddava prtljago in se cekirava. Cez vse kontrole sva sla z vodo, repelentom in razkuzilom v ruzaku, pa hvalabogu ni bilo problemov. Takoj, ko sva se usedla in se pripela, smo startali in malo pred sedmo sva prispela na Bali.

Naprej pa naslednjic.