Indonezija 3. del – From Bali to Gili Meno

Dobiti taksista z letalisca na Baliju je bil cel projekt do Padang Bai-a, kamor sva zelela zaradi povezave s trajektom na Lombok in Gilije, so hoteli tudi 300.000 Rp. Z ruzaki na rami sva sla do glavne ceste, vmes barantala s taksisti, enega ocitno z najino ceno hudo uzalila (nisva hotela popustiti za 10.000 Rp), saj je cepetal in se drl, midva pa sva mirno odkorakala. Ocitno cel dan brez hrane in pijace zaradi ramadana vpliva tudi na zivce·Nasla sva drugega, v prtljaznik komaj spravila ruzaka, ker je woofer skoraj zasedel polovico in smo oddrveli. Po krajsem (beri: polurnem) traffic jam-u zaradi nesrece, je stvar stekla. Model ga je tiscal do konca, vecinoma smo vozili po desni, ceprav vozijo po levi in vmes skoraj nabasali nekaj 10 motoristov. Bili je noro, divje! Znocilo se je ze, ko naju je odlozil v Padang Bai-u. Poiskala sva prenocisce. Sobica je bila brez okna, komaj sva namontirala mrezo, vendar je moral biti ventilator izklopljen. Glede jogijev ko si se ulegel, se je tako pogreznil, da sva se zjutraj komaj izkopala ven, povstri pa trdi kot kamen Ampak za 80.000 Rp + zajtrk zelo dobro!

Zjutraj sva zamenjala se dva ceka, ker to na Gilijih ni mozno in kupila trajekt-minibus-coln karti do otocka Gili Meno. Na trajekt smo se vkrcali ob 9ih, na Lombok prispeli okrog 2h (slow boat varianta zelo pocasi, a zelo poceni), sli z minibusom do drugega pristanisca, od koder vozijo colni do Gilijev, se vmes ustavili se v kao pisarni te agencije, kjer sva kupila karte, ker smo morali kao pocakati drug bus. Busa seveda ni bilo, je bila pa to za agenta odlicna priloznost zasluziti na turistih, ker so si nekateri privoscili pijaco, dve svedinji pa tudi kosilo. Vmes je agent hodil od enega do drugega in nas prepriceval, naj kupimo open ticket za nazaj, ker baje tako poceni sanse na Gilijih ne bo. Midva nisva po zupi priplavala in nisva kupila nic, mu je pa uspelo prepricati starejsi par, da gresta v trgovino se kaj kupiti, ker na Gilijih to ni mozno. Zraven pa tabla Fascilities on Gilis: accommodation, minimarket, restaurants, internet, skratka, fotr je nasedel, midva pa niti pod razno! Koncno smo se vkrcali na coln in za Anjo najbolj zoprn del poti se je zacel. Colni in valovi so pac Anjina sibka tocka Okoli 18ih sva se izkrcala na Gili Menotu in se, ker sva skrta, pes odpravila do cca. 1,5 km oddaljenega izbranega resorta. Zal, vsi bungalovi so zasedeni. Naslednji isto. Poskusita tamle. Vandrala sva se kak kilometer, nikjer zive duse, pocasi se je nocilo, bila sva utrujena, presvicana, otovorjena kot dva osla, lacna, tu pa vse zasedeno! Kaj sploh pocneva tukaj??? Zakaj nisva rezervirala?!! Prekleti turisti, vse so zasedli!!! Anji je slo ze na jok, ko je iz grmovja pritekla zenska: Looking for a room? Jaaaaa! Imate kaksno? Yes. Uros je ze spraseval, koliko stane. Vzela bova kakrsnokoli ze je, si je mislila Anja. Seveda sva bungalov vzela! In sploh ni slab· je direktno na plazi, imava verando z girlando iz skoljk, pogled na morje, mrezo proti komarjem romanticne roza barve, WC skoljko brez kotlicka in tus s slano vodo. In ogromnega gekota. Anjo je vse skupaj hudo pretreslo, a je naslednji dan po zajtrku situacija dobila nove razseznosti. Ko si spocit, naspan in s polnim zelodcem, je svet veliko lepsi. Pri sosedih sva narocila obilen zajtrk: kriglo kave, mocne za vola ubit, ananasov juice, bananino palacinko, omleto s sirom za Urosa in toast z marmelado za Anjo, pa se enkrat ananasov juice, ker je bil tako dober. S polnimi zelodci sva se odpravila do glavne vasice in kupila nov repelent, vzigalnik, spiralo proti komarjem in vodo ter se za dve uri parkirala pred racunalnik. Precekirala sva mejle, se nasmejala komentarjem na blogu in pogledala novice na 24ur.com. Odlocila sva se, da si bova tukaj vzela par dni oddiha, plavala, snorklala in predvsem pocivala, potem pa najverjetneje po liniji najmanjsega odpora popokala kufre in sla na Javo.

Tajska se nama zdi precej lepsa, bolj prijazna in cista, predvsem pa manj zakomplicirana in hitreje gre vse skupaj. Na pocasnost indonezijcev se sele privajava. Ugotovila sva tudi, da je svet resnicno majhen. Na trajektu sva namrec opazila hrvaski parcek, pa tudi sicer, z letalom si v parih urah na drugem koncu sveta in ko nama je Rusdi pokazal mejnik na ekvatorju hecen obcutek, dejansko stojis na crti, ki deli zemeljsko oblo. Dalec sva, pa obenem tako blizu.