Uzivava na otocku Gili Meno. V bistvu ne pocneva nicesar, obenem pa veliko postimava. V soboto npr., sva sla takoj po zajtrku do glavne vasi, najprej na internet in na blog, pa v trgovino po svece, vodo, sok in cedevito. Pri sosedih, kamor hodiva na zajtrk, sva oddala vreco umazanih cunj, ki bodo drug dan ze oprane in se zmenila za sorklanje. Potem si je Anja obrila noge, Uros pa kocine po obrazu, da bo jutri maska dihtala. Pozno popoldne sva si privoscila se odlicno vecerjo. Uros je jedel na zaru pecene rakce z ingverjevo omako, Anja pa piscanca z gobicami in zelenjavo. Bilo je za prste obliznit! Zraven obvezen mango juice, za sladico pa mrzel pir. Poleg je gratis soncni zahod.

V nedeljo sva spet zgodaj vstala. Uros je sel ze ob 6ih slikat soncni vzhod, po zajtrku pa sva se vkrcala na coln in smo sli snorklat. Didin, ki je sel z nama in nama sicer vsako jutro postreze z zajtrkom, nama je pokazal morske zelve. Plavale so pod nami in se niso pustile prevec motiti, ko pa se je Didin potopil in eno poskusal ujeti, je hitro odplavala stran. Ga je pa pocakala modra morska zvezda. Z dna je z njo v roki priplaval k nama in jo izrocil Anji, potem jo je za nekaj sekund v roki podrzal se Uros. Jo kar spustim? je vprasal Didina. Yes yes in pocasi jo je odneslo nazaj na morsko dno. Potem smo se s colnom zapeljali do koralnega vrta. Korale tu so neverjetnih barv. Modre, rumene, rdece, celo vijolicne, vmes pa tropi ribic. Jate cisto majhnih, turkizno modrih, pa vecje z rumenimi progami in cisto crne. Pod koralo se je hitro skrila dolga, kaci podobna, cisto bela s temnimi lisami. Zaradi majhnih meduz je Anja pobegnila na coln, Uros pa kar ni mogel iz toplega morja. Naslednje na programu so bile pisane novoletne jelke (Christmas tree). To je vrsta koral, ki po obliki spominjajo na novoletno jelko in ce se jih dotaknes, spremenijo barvo. Modra, oranzna, rumena, bela. Morskih psov na sreco ni bilo na spregled.

Sicer na otoku Gili Meno vladata mir in tisina. Ceste ni in edino prevozno sredstvo so lastne noge ali pa prikolice, ki jih po pesku vlecejo konji. Revezi se nama hudo smilijo, ko sopihajo pod tezo turistov in njihovih tezkih ruzakov, zato midva raje hodiva pes. OK, pa zato, ker sva skrta, tudi. Naokoli hodijo kokosi, lokalni mackoni, pasejo se krave, zvecer se oglasajo gekoti, navsezgodaj zjutraj pa kikirikajo petelini. V notranjosti otoka je slano jezero, s pomocjo katerega v susnem obdobju pridelujejo sol, tu so tudi plantaze kokosovih palm in lokalne domacije. Ob pescenih plazah pa seveda posamezni bungalovi. Vse okrog otoka, pa tudi sosednjih dveh (najmanjsi je Gili Air, najvecji, najbolj turisticen in najbolj zurerski pa Gili Trawangan) je koralni greben, ki nudi ogromno moznosti za potapljanje in snorklanje.

Prepisano iz najinega popotniskega dnevnika: Dobila sva novega soseda, ki izgleda kot Grizli Adams. Ocitno se tu, tako kot midva, pocuti dobro, saj se je ravnokar stusiral in preoblekel, zdaj pa si strize nohte na nogah.

Pred najini bungalovom se je ustavila zenska in se s kosaro sadja na glavi glasno pogovarjala po mobitelu. Ocitno je bil signal bolj slab, saj se je zacela pogovarjati sama s sabo in s prekrizanimi rokami na prsih preucevala ekran telefona. Bi ananas? vprasa Anja, a si takoj premisli, ker ni olupljen in narezan. Ko zenska opravi s telefonom, se nama pribliza, siroko nasmehne in ponudi sadje: Pineapple? Nasmehneva se nazaj: No, thank you in sele, ko se poslovi, vidiva, da ima v kosari tudi maceto. S tranciranjem ananasa torej ne bi bilo vecjih tezav…