Indonezija 5. del – from Gili to Bromo

Z Gili Menota sva popokala v torek zjutraj. Ze v ponedeljek zvecer sva kupila karto do Denpasarja (ladjica + bus) in se v torek ob 7ih vkrcala na coln. Po priblizno pol ure smo se izkrcali na Lomboku. Ceprav smo bili na colnu le trije turisti, so nas, se preden smo stopili s colna, napadli lokalci. Pravzaprav sva se ze vsedla na konjsko vprego, ko nama lastnik pove, koliko bo zaracunal. V isti sekundi sva dala ruzake na rame in sla do avtobusa (cca. 500 m) pes. Lokalci so se za nama sicer zaceli kao posmehovati, a si je konjicek sigurno mocno oddahnil. Z busom smo se peljali po Lomboku in odkrila sva, da ima cudovite plaze. Precej je tudi luksuznih vil in hotelov, cene pa zagotovo konkretno visje od najinega bungalovcka na Menotu. Ko smo prispeli do zaliva, je bilo treba cel avtobus turistov spraviti na ladjico, ki je bila zasidrana malo stran od obale. Izkazalo se je, da bo to cel projekt.

Valovi so colna, enega za prtljago in enega, namenjenega prevozu turistov, butali ob obalo. Fantje so vlekli vrvi in se mocno trudili drzati coln dovolj blizu obale in dovolj pri miru, da bi se uspeli vkrcati. Go now! Star fotr z zavihanimi hlacnicami je startal, No, no, wait! in se komaj umaknil colnu, valu pa se ni mogel. Premocen se je vrnil na suho in preklinjajoc se nekajkrat ponovil vajo. Koncno nam je uspelo. Na ladjici pa, kmalu po tistem, ko smo se vkrcali in si postregli z zajtrkom, nov problem. Kar naenkrat smo obstali, posadka nobenemu nic, sele cez pol ure je prisel povedat, da je v motorju zrak, kar da ni nic posebnega in bomo sli kmalu naprej. Vmes smo videli tudi delfine, imeli kosilo in nov problem. Tokrat z najino karto. Po dolgem pregovarjanju sva ugotovila, da ne vozijo do Denpasarja, zato sva se zmenila, da naju odlozijo v Kuti. Ko smo se malo cez drugo popoldne izkrcali v Padang Bai-ju na Baliju, sva sedla na bus za Kuto. Sofer je vozil s povprecno hitrostjo 20 km/h in mocno naju je skrbelo, ce bova v Kuti do noci. Vozili smo po ozkih ulicah in skoraj vsakega odlozili v izbranem resortu. Bali se nama nikakor ne dopade – turisti, hotel pri hotelu, polno trgovin in Indonezijcev, ki komaj cakajo, da te nategnejo. Ko je odlozil se naju, sva sedla v taksi in se odpeljala do bus terminala v Denpasar. Okrog petih popoldne sva kupila karto za lokalni avtobus do Probolingga na Javi. Morali bi startati ob 19ih, pa smo skoraj eno uro kasneje. Nic novega, cakala nas je voznja do Jave, vmes pa se trajekt. Sofer je ocitno poskusal nadoknaditi zamujeno, ker ga je tiscal do konca, prehiteval vse po vrsti, od motoristov do tovornjakov. Okrog dveh ponoci smo se ustavili se na pozni vecerji/zgodnjem zajtrku. Kdo pa se je riz in meso sredi noci?!! Midva sva spila samo ledeni caj, ker pa sva bila na busu edina turista, so nama vsi kazali, naj greva jest. Gospodicna z drugega busa je ocitno opazovala Anjo, morda je hotela navezati stik, ampak Anjo ogovoriti tako zgodaj? Ob treh zjutraj naju je sofer vrgel dol v Probolinggu, seveda pred neko agencijo. Tip nama je takoj skusal prodati izlet na vulkan Bromo (in to se tisto jutro!), pa prevoz do Yogye. Bila sva prevec utrujena in prevec zaspana, da bi se odlocila za karkoli drugega kot posteljo. But everything closed, it’s ramadhan naju je prepriceval. Kako hudica, hoteli imajo vendar recepcije, ki jih ne zaprejo zvecer ob 8ih oz. samo zato, ker je ramadan. Poleg tega sva videla ljudi zunaj in v trgovinah, ta pa naju prepricuje, da ne bova nasla sobe! Kmalu naju je na cesti ustavil 70 let star fotr s kolesom in prikolico spredaj, da naju zapelje za 10.000 Rp do hotela. Sumnicavo sva pogledovala enkrat njega, pa njegovo prevozno sredstvo, pa spet njega. OK, pa gremo. Uros se je usedel na eno stran majhne prikolice, ruzak postavil med kolena, Anja pa debelo pogleda: Moja rit bo ze nekako sla sem gor, kaj pa moj ruzak? Fotr pomigne in pokaze na balanco. Sem gor? Are you sure? On se pa smeji in kima. Ruzak na balanco, Anja na prikolico, fotr stisne zobe in startamo! Upam, da je hotel blizu, rece Anja, ko za sabo zaslisi sopihanje. Ubogi revez, ob 3h zjutraj na vso silo tisci pedale, da bi dva turista in njune ruzake pripeljal do hotela in zasluzil tisti evro in pol! Se kolo se nama je smililo, skripalo je in na vsak drug obrat je preskocila veriga. Po kaksnem kilometru je fotr zacel zavijati in videla sva tablo z napisom Hotel Bromo Permai. Hvalabogu! Ko je Uros placal fotru in ga pogledal revez je bil premocen, pa se je kljub temu nasmehnil, ko mu je Uros dal tiste rupije. Dobila sva sobo in samo se padla v posteljo za dobre tri ure. Malo cez sesto, kot ponavadi, sva bila ze pokonci. Nic tusiranja, brez veze, pred nama je se voznja do Cemoro Lewanga. Po zajtrku sva se odpravila po Probolinggu, da bi zamenjala najine dolarje. Po treh neuspesnih poizkusih nama je v tretji banki varnostnik svetoval. Celo stopil je z nama ven, na cesto: tamle, cca. 500 metrov, potem je krizisce, pa se eno, drzita se leve strani, bosta videla tablo. Potem je se vprasal, kam greva. No, sva si mislila, spet eden, ki bi naju rad prinesel okoli, a nama je prijazno svetoval, kako najceneje priti do vulkana Bromo. Zamenjala sva dolarje, se vrnila v hotel, spakirala in pred vhodom pocakala rumenega bemota. Seveda naju ni vrgel dol na postaji, ampak (spet) pred agencijo. Po napetem pregovarjanju in brezupnem cakanju na bus sva vstala in sla pes proti postaji. Anja spet hudo razocarana, da sva nasedla, kako sva lahko tako trapasta? Po nekajminutni hoji se ob nama ustavi tip z motorjem (isti, ki nama je zrihtal prevoz z Bromota do Yogye) in rekel, naj pocakava, da bo poklical bus. Res so naju pobrali nekaj minut kasneje. Stvar je postala zabavna, ko smo v ze tako nabasan minibus tlacili se nove potnike, ki smo jih sproti pobirali ob cesti. Voznja je hitro minila in ob 12ih sva bila ze v hotelcku cisto ob vulkanu Bromo na 2000 metrih.

P.S.:

– cestitke Damirju ob rojstvu sincka,

– Uros ne razmislja o udelezbi na maratonu (komaj je prilezel na vrh vulkana!),

– Milan, nisva vzela nobene korale, sva pa odnesla spomincek z vulkana (vec nasednjic),

– Suzana, nic se ne javis, pa sva te omenila!

– Liz, hope you’re reading this, how are you doin, everything OK?

– imava se fajn, misliva na vas, uzivava v toplem vremenu in se nic ne veseliva povratka,

– LP vsem doma, v FMC in D1, na OI in vsem ostalim, ki naju spremljate!