Indonezija 6. del – Bromo

Po tezko pricakovanem tusu (sicer z ledeno mrzlo vodo, a je bilo hudo dobro, ker sva bila precej razgreta) in kosilu (jedla sva tudi pomfri), sva se pes odpravila do kraterja se aktivnega vulkana Bromo. Spustiti sva se morala nekaj 100 m v nekdanji ogromen krater, v katerem je danes pesceno morje. Vse okoli naju se je mocno prasilo, vulkanski prah je bil debel tudi 10 cm. V trenutku sva bila prasna do kolen. Po zaradi peska otezeni hoji na Gili Menotu sva mislila, da sva s peskom opravila, pa sva se hudo zmotila. Med hojo proti vznozju aktivnega kraterja sva poslikala okolico in za spomin vzela nekaj kamenckov, ki jih je vulkan pometal okoli. Ob vznozju Broma so stopnice do vrha jih je 253.

Prisopihala sva gor in odprl se nama je pogled na krater pare in plinov. Veter ja kasneje razkadil meglo in videlo se je prav v krater. Ponudili so nama cvetje, ki naj bi ga kot daritev vrgla dol, a ga nisva vzela. Sva pa videla metati hrano domacine, malo nizje pa stiri, ki so stvari potem pobirali. Sicer pa je bilo po tleh polno takih daritev, pest riza tu in tam, olupki sadja, piscancje kosti,… Ob vstopu in izhodu iz kraterja stojijo table z napisom “Prosimo, poskrbite, da bo park ostal cist” in podobno. Povsod okoli lezijo prazne steklenice, polivinilaste vrecke, jogurtovi loncki in druge smeti, ki jih veter raznasa okrog. Sicer pa sva bila vesela, da sva sla do vulkana ze popoldne, ker obiskovalcev skoraj ni bilo. Ko sva prisopihala nazaj in si vsa presvicana in utrujena narocila pijaco, za sabo zaslisiva: “Kaj je zdaj, Slovenci?” Nisva mogla verjeti, se en slovenski parcek, Pero in Spela iz Gorice. Izmenjali smo si izkusnje in dogodivscine, onadva sta ravno prispela iz Yogyakarte in gresta proti morju, midva pa obratno. Zaklepetali smo se do vecera, se sli vmes stusirat in bolj napravit, ker na 2000 metrih ni vec tako prijetno toplo, ceprav smo tik ob ekvatorju in se do 9ih zvecer v restavraciji dobili se na pivu. Bilo je fino. Svet je res majhen – ko ze mislis, da si eden redkih turistov, neletis se na Slovence! Drugo jutro sta onadva najela jeep in sla gledat soncni vzhod, midva pa sva raje spala. Konec koncev sva imela za nadoknadit kar nekaj ur spanja, poleg tega sva na Bromu ze bila, Uros pa ga je poslikal se v jutranji svetlobi. Noc je bila precej hladna, tako da sva spala oblecena in v spalnih vrecah. Okoli 4ih zjutraj naju je zbudilo trkanje po vratih, ce greva ali kaj. “No, we’re not going”, se zadere Anja, na drugi strani pa: “Oh, sorry…” in sva zaspala nazaj. Uros je ob 6ih zgresil soncni vzhod, ker tu zgoraj sonce vzide prej. Anja je, jasno, potegnila do 7ih. Potem pa na zajtrk, kmalu sta prispela se Pero in Spela, malo smo se bondali, pogledali slike, sli vsak v svoj kombi do Probolingga, kjer smo se za 10 minut spet srecali, se poslovili in sli vsak v svoj bus. Onadva za Denpasar, midva pa za Yogyakarto. V cetrtek dopoldne sva torej zacela dolgo pot proti Yogyi.