Jordanija 1. del – Amman

Marhaba!
Na najino veselje je bil let kratek, vendar to ne pomeni, da je vse potekalo gladko. Ze v Ljubljani smo imeli zamudo in ko sva v Istanbulu zagledala tablo, da za let naprej v Amman ze vkrcavajo potnike, sva na tekocem traku tekla, kot da nama gre za zivljenje! Vmes sva ze slisala: “Last call!” (“Zadnji klic!”) za potnike v Amman.

Ko sva pritekla na vrata, sva na najino veselje oz. zalost, potem, ko sva pretekla skoraj celo letalisce ugotovila, da se zaradi tehnicnih tezav sploh se ne vkrcavajo! In smo spet cakali. V Amman smo prileteli okoli 10ih zvecer. Ker sva vizo uredila ze v Ljubljani, sva preskocila vrsto cakajocih, ki so se gnetli pred okencem za pridobitev vize ob prihodu. Pobrala sva prtlago, pri izhodu pa naju je, kot dogovorjeno, cakal sofer – revez je zaradi vseh zamud tam stal celo uro! – in naju odpeljal proti hotelu. Sekali smo ovinko, vozili 80 ali 100 na uro pri omejitvi 40, s soferjevim varnostnim pasom, speljanim za njegovim hrbtom in seveda s spuscenimi okni. Kdo je ze bil ·v teh koncih ve, o cem govoriva. Danes po zajtrku sva se pes odpravila na najvisji hrib v Ammanu (850 m), si pogledala Amman Citadel oz. Jebel al-Qala’a in uzivala v razgledu na mesto. Za kosilo sva se ustavila pri Hashemu in si privoscila falafel s humusom in njihov “sploscen kruh”. In vroc metin caj na koncu, seveda.

Jutri bova sla naprej proti severu. Naj nekaj te vrocine z najinimi pozdravi prispe do Slovenije! Lp vsem!

Mimogrede: na poti sem (internet lokal, kjer tole piseva), naju je zajel pesceni vihar, pomesan s kapljami dezja, vmes so letele smeti in pocutiva se bolj prasna in umazana, kot kdajkoli prej!·
Poleg tega sva skoraj pozabila omeniti, da sva bila prici pretepu med taksistom in njegovo stranko. Skocila sta iz taksija, se tepla in brcala, potem pobrala eden lopato in drugi desko, ter se napadla. Precej adrenalinsko!