Jordanija 7. del – Wadi Rum
1. dan
V nedeljo zjutraj sva se iz Aqabe s taksijem odpeljala v Wadi Rum. Tu naju je pricakal najin vodic za danes, beduin Yusef, in naju z dzipom odpeljal na ogled Wadi Ruma. Do kosila sva po granitnih skalah priplezala do izvira, osvojila sipino, videla hiso, v kateri naj bi bival Lawrence Arabski in kanjon s starodavnimi napisi, vklesanimi v skalo. Yusef je enkrat sredi dneva ponovno ustavil avto, nama narocil, naj slediva cesti, pri skali zavijeva levo in hodiva, dokler ga ne najdeva. Potem se je odpeljal. Ce naju ne bi bilo tri ure, bi naju baje zacel iskati… Po kosilu smo imeli z dzipi off-road tekmovanje. Seveda je Yusefov kolega s se dvema turistoma in svojim Jeep-om Grand Cherokee zmagal. Nasa Opel Frontera mu ni bila kos. Uros je potem splezal na naravni most, beduini so naredili party in sredi puscave je odmevalo petje, ploskanje in igranje na boben in lutnjo. Trenutno je ura malo cez 6, pocasi se temni, disi po zakurjenem in nikjer ni zive duse.
2.dan
Drugi dan najinega obiska v Wadi Rumu je bil rezerviran za trekking. Prevzel naju je 22-letni Zidane. Z njegovo Toyoto Land Cruiser smo se odpravili pod vrh, katerega imena si seveda nisva zapomnila. Hodili smo priblizno dve uri, na vrhu pa se nam je odprl razgled na puscavo, cisto do meje s Savdsko Arabijo in naprej. Zidane je skuhal caj, potem pa smo klepetali skoraj do 12ih. Pot nazaj je trajala dobro uro in Zidane je ponovno zakuril ogenj in zacel pripravljati kosilo. Bilo je odlicno. Za posladek so bile banane, caj, z Urosem pa sta pokadila siso (tu ji pravijo nargileh). Zidanov avto je pravi dom na kolesih – ne samo, da s seboj vozi prenosno kuhinjo (vkljucno z detergentom za pomivanje posode), prenosno siso, poleg prestavne rocice je zobna pasta s krtacko, na zadnjem sedezu odeja, za sedezem zataknjen noz in klobuk, pod sedezem pa omelo – tudi cunje lahko opere! Z Urosem sta zamenjala rutki in Zidane je svojo opral in posusil na tem vrocem soncu. V glavnem, dan ne bi mogel biti lepsi. Zdaj stusirana in prijetno utrujena polezavava na po pesku razprostrtih tepihih, naslonjena na kamelja sedla. Na ravno takih bodo jutri sedele najine riti in ce je res, kar pise v Lonely Planetu, naju bodo po stiri do pet-urni jezi bolele tudi tiste misice, za katere sploh nisva vedela, da jih imava…
P.S.: Zanimivosti tega dne: 1. Noc v sotoru je bila kratka in dolga obenem – Uros bi se nekako spal, vendar sem ga dvakrat poslala zapret vrata najinega dela sotora, tretjic pa ni hotel vec, zato sva prebedela zadnji del noci. 2. Anja je jedla paradiznik! (za tiste, ki jih bo zanimala ta kulinaricna avantura, vec doma.) 3. Kamele obvladajo pitje vode iz plastenke!
3. dan
Drugo noc sva spala, kot da bi bila rojena v puscavi. Pravzaprav nama je bilo smesno, ko sta najina soseda celo noc posvetila zapiranju vrat sotora! Zjutraj smo zajahali kamele in Tayseer naju je naucil, kako se “upravlja” s to zivaljo. Ce hoces, da gre hitreje, jo udaris po riti, malo pocmokas in ce si prevec odlocen, se lahko zgodi, da kamela zacne teci, tebe pa nekontrolirano premetava v vse strani. Levo, desno in ustavljanje je podobno kot pri jahanju konja. Ko smo se ustavili za kosilo, sva mislila, da nama bodo odpadle noge, da o riti ne govorimo! Po kosilu smo se odpravili na zadnji del poti do vasi in tik pred ciljem je dal Uros svoji kameli odpoved. Bilo je prevec! Po adrenalinskem zakljucku smo se ustavili se pri sefu na caju, se poslovili in sofer naju je odpeljal nazaj v civilizacijo.
P.S.: Zanimivosti tega dne: 1. Odrgnjene riti, komolci in zulji. 2. Kamela je popolnoma eko – uporabna je tudi kot unicevalec organskih odpadkov. 3. Beduini so zakon!
