SRILANKA 7. del: Anuradhapura in Dambulla

Na poti do Anuradhapure smo seustavili v majhnem mestu Mihintale. Mestece je pomembno, saj predstavlja zacetek budizma na Srilanki. 1840 starodavnih granitnih stopnic vodi po hribu navzgor, kjer nama je vodic pokazal nekaj dagob, jam, kjer so menihi meditirali, bazen s skalo v obliki kobrine glave, ogromne kamne, kjer so vklesana pravila za menihe in navadne ljudi, na koncu pa smo se z gospodom povzpeli se na ogromno razgledno skalo in odprl se nam je cudovit razgled. Odelali smo ekonomsko in politicno situacijo Srilanke in Slovenije, gospod naju je naucil se dveh novih besed, potem pa smo se poslovili. On je odhitel domov, kjer je njegova mama dobila vrocino, mi s Samanom pa smo se odpeljali naprej proti Anuradhapuri. Res da ni tako impresivna kot Angkor Wat v Kambodzi, vendar je Anuradhapura kljub temu eden izmed najbolj cudovitih juznoazijskih najdbisc arheoloskih in arhitekturnih cudes. Ogromne dagobe, stebri, starodavni bazeni in templji. Tu je tudi sveto drevo Bodhi, najstarejse zgodovinsko potrjeno drevo te vrste na svetu, ter najstarejsa dagoba na Srilanki in na svetu. Saman, ki je bil v Anuradhapuri ze veckrat, se je izkazal za dobrega vodica. Pokazal in peljal naju je na vse najpomembnejse kraje tega ogromnega mesta. Sonce je zaslo in zacelo se je temniti, ko smo prispeli do zadnje dagobe. Uros je zbral vse svoje znanje in uspel narediti cudovito fotko lepo osvetljene dagobe.

Pri vecerji (seveda je hrana ponovno zelo okusna) ugotavljava, da prvi teden najinega dopusta se ni minil, vendar sva se ze toliko naucila. Znava nekaj besed, imela sva instant tecaj ajurvede, prepoznava mango (drevo), veva da obstajajo tudi rdece banane, razumeva pomen razlicnih polozajev Budinih rok, poskusila sva razlicne vrste curry-jev, skratka, nabirava znanje in izkusnje. Srilancani so prijazni, celo psi tukaj so lezerni. Lezijo po tleh (tudi ob najbolj prometnih cestah) in se ne zmenijo za nic. Danes sva sla mimo enega, ki je na boku lezal na pesku, okoli tack pa imel “sand angels-e”. Za tiste, ki ne veste, kaj misliva s tem: “snow angels-e” oz. snezne angelcke naredis tako, da na hrbtu lezis v snegu ter z rokami in nogami mahas stran od sebe, tako, da v snegu naredis obris kril. “Sand angels” so varianta s peskom. In ko smo ravno pri psih – z Urosem se je poigrala psicka; poskusala ga je pohoditi in bolj, ko je Uros umikal noge, bolj se je s sprednjimi tackami trudila stopiti na njegove narte!

Naslednji dan po zajtrku in neprespani noci (zaradi zabave na vrtu nasega hotela – praznovali so obletnico mature – nihce od nas ni kaj dosti spal) smo se odpeljali nazaj proti Kandy-ju s postankom v Dambulli. Dambulla je eden najpomembnejsih svetih krajev, ki ga, ce si v blizini, ne smes preskociti. Najprej uzres ogromen kip zlatega Bude, za njim pa se, vklesan v skalnat hrib, skriva kompleks petih jam z okoli 150 kipi in podobami Bude.

Ogled sva predcasno zakljucila zaradi Urosevih prebavnih motenj in po hitrem postopku smo se vrnili v Kandy. S hitrim postopkom misliva normalno hitrost tu – ti ljudje ne znajo voziti! Znajo upravljati avto, o voznji pa nimajo pojma. Kot prvo: ceste niso niti priblizno take, kot pri nas tiste lokalne, in kot drugo: po njih vozijo avtomobili, avtobusi, tuk-tuk-i, kolesa, motorji in tovornjaki, da pescev in psov niti ne omenjava. Pravil ni, edino pravilo je “pohupaj in vozi”. Prehitevanje v skarje je nekaj obicajnega in ce gre na tesno, tisti nasproti pac malo pocaka, da se tisti, ki prehiteva, ponovno vkljuci. A pomembno je le, da smo se srecno vrnili v Kandy in gostitelji so nama namenili sobo za goste. Anji je kar malo nerodno zaradi te nepricakovane gostoljubnosti, a menda naju ze jutri caka se lepsa soba. Ker sva njihova gosta, se jim zdi normalno, da nama ponudijo vse udobje, ki ga premorejo.