SRILANKA 14. del: Tangalle → Negombo

V petek po zajtrku, ko sva mislila, da cakava na racun (Suranga, ki nama je vedno postrgel s sirokim nasmehom in primerno salo za zraven, si je vzel ravno dovolj casa, da se je Nalin, lastnik, vrnil) sva dobila zadolzitev. Narediti je bilo treba se par fotk za reklamo in Nalin si je zamislil, da bi bila na njih kar midva! Dan prej so prispeli tudi novi lezalniki in Uros je naredil se par fotk na plazi. Potem sva poravnala racun, dobila se spomincek in kar malo tezko smo se poslovili.

Z avtobusne postaje smo startali par minut cez deseto, vendar ni bilo guzve in voznja je bila prijetna. Midva, seveda, spet edina turista na lokalnem busu, a ce se gres backpackerstvo, se tega loti zares. Kmalu se je bus napolnil in med naju sva sprejela prvega sopotnika na sedezu, kateremu so sledili se trije. Suhljat starcek je se najbolj udobno sedel, tisti suhec z dolgimi nogami se je precej namucil, debelusneza pa ni nic kaj motilo, da svica skupaj z nama; kar malo se razlezel in mirno zadremal. Malo pred Colombom je nas sofer malo oplazil avto pred nami. Seveda nihce ni prevzel krivde, poklicali so policijo in spraznili bus. Po hitrem postopku so nas preselili na drugega, ki je bil ze nabito poln, a so nas kar basali gor. In sli smo naprej. Drenjanje na prehodu med sedezi je Anjo zelo zabavalo; vsake toliko gre kdo dol in potem morajo vsaj tri riti najti dovolj prostora, da se zguzvajo ena mimo druge. Ampak se je gospa, ki je sedela, ponudila, da drzi najino vrecko. Taka je pac navada. V Colombu sva prestopila na drug avtobus in se spet znasla v guzvi. Po skoraj sestih urah sedenja je Anja rajsi stala pri soferju in sprednjih vratih, vsake toliko pohodila nogo sedecega v prvi vrsti, ko se je umikala tistim, ki so izstopali in odstevala kilometre do Negomba. Slabih 30 km razdalje smo premagovali po polzje in po dveh urah sva koncno prispela, se presedla v tuk-tuk in upala, da bo imel guesthouse, ki sva ga izbrala, za najini zadnji dve nocitvi se prosto sobo. Kot ze tolikokrat doslej sva imela sreco. Po osmih urah voznje sva si zelela le se mrzel tus in vecerjo. Tus je bil blizu, do vecerje pa sva morala pes premagati dober kilometer. A je bilo vredno! Lord’s je restavracija z galerijo in mr. Martin, anglez, lastnik, chef in businessman se tu trudi ze vrsto let. Vecerja pri njem je bila fantasticna izkusnja, hrana bozanska in prezentirana na nivoju, kot si ga zasluzi, osebje z lastnikom na celu prijazno, pozorno in profesionalno, skratka, enkratno dozivetje, tako za brboncice, kot za oci. Odlocila sva se, da je treba izkusnjo ponoviti in najina zadnja vecerja na Srilanki bo ponovno v restavraciji Lord’s.

Jutri sredi noci (letiva ob 4.25) odhajava domov. Se vidimo!

By |2016-06-18T13:39:21+00:00October 8th, 2011|Sri Lanka 2011|0 Comments

About the Author:

Leave A Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.