Po zgodnjem (in pravocasnem!) pristanku v Nairobiju so naju pozabili na letaliscu. Zaradi zgodnje ure (4 zjutraj) nisva mogla kupiti niti sim kartice, da bi poklicala ali poslala kak mail, zato sva “izkoristila” gospoda, ki nama je ponujal svoj mobitel in po nekaj neuspesnih poizkusih smo le zbudili nekoga, ki je po naju poslal taksista. Ta naju je potem odpeljal do hotela, kjer sva malo pred 6. zjutraj zbudila najinega dodeljenega spremljevalca in soferja Patricka. Ta nama je po njihovo zazelel dobrodoslico, potem pa je sledila druga lekcija svahilija. “Pole pole” oz. kar pocasi, saj sva vendar na dopustu! In smo sli. Najprej po kofe, pa na hiter ogled nocnega zivljenja v Nairobiju (tudi prijateljice noci smo opazili), potem pa proti jezeru Naivasha. Vse je lepo le za turiste in tokrat nisva zadovoljna, da sva tudi midva turista. Peljali smo se skuzi vasi in tukajsnje zivljenje je povsem drugacno kot pri nas. Drugacno od vsega, kar sva videla doslej. Sprasujeva se, ali turizem prinese res vec dobrega kot slabega. Patrick naju pomiri. Videla bova vecjo sliko, dobila realno predstavo. Ni to bistvo vsakega potovanja?

Po nekaj urah spanja sva sla na prvi sprehod po bliznjem parku. Videli smo zebre, impale, gazele, bivole, zirafe – vse tako od blizu, da vcasih nisva mogla verjeti. Za minuto ali dve smo obstali in se gledali iz oci v oci z zirafjim mladicem, potem pa se je odlocil, da bo bolje, ce bo blizje mami. Bivolom smo se raje siroko ognili, za vsak primer pa veva, kaj storiti, ce to ne zaleze. Po kratkem dezju so se oblaki razkadili in spet je bil v igri “sun downer”. Na robu kraterja naju je cakala buteljka francoskega roséja in pogled na soncni zahod.