KENIJA 10. del: Migracija druge vrste

Na najin zadnji dan smo se se pred zajtrkom odpeljali v park na brzino pogledat, ce bo kaj zanimivega. Kot ze dvakrat doslej nas je pricakal gepard, poleg antilop, bivolov, zeber in gnujev pa smo naleteli tudi na druzino slonov. Migrirali so proti Tanzaniji, kakor midva migrirava domov. Po zajtrku smo se odpeljali nazaj mimo Maji Mota, kjer je prasno cesto, polno lukenj, spet zamenjal asfalt. Po osmih dneh tresenja in premetavanja smo ga bili vsi trije veseli. Ob dveh popoldne, po slabih petih urah voznje, naju je Patrick odlozil pred Sandavy Guest House-om. Noc bo kratka, saj morava ze ob 1.30 na letalisce.

Naju je tokratna pot spremenila? Ko naju je Patrick po petih dneh obiska pri Masajih prisel iskat, je rekel, da sva drugacna. In ko smo se peljali mimo tocke, kjer prvic vidis prostranost te afriske drzave, se je nasmejal ob spominu na dva zaspana, zmedena turista. Seveda sva malo drugacna. Zagotovo naju je Kenija spremenila. Na tukajsnje zivljenje in ljudi gledava drugace, kot na zacetku. Nic te ne more pripraviti na vse to, kar sva videla. Blatne hiske, otroci, ki se igrajo ob prasni cesti, oslicki in koze s pastirji, ki jih vsak dan zenejo na paso, zenske, otovorjene s posodami za vodo, zivljenje sredi nicesar. Pa vendar ni njihovo prav nic slabse, kot je nase. Zivijo tako kot mi, le drugace. Nic te tudi ne more pripraviti na dejstvo, da se dva metra stran od tebe pase skoraj tri tonska zival, medtem ko si ti ne upas dihati, ali pa na trenutek, ko pred sabo opazujes druzino specih levinj z mladicki. To vse enostavno moras doziveti. In vesela sva, da sva midva Kenijo uspela doziveti na tak nacin.