Kambodža – 4. del: Rana Homestay

Pretekla dva dni sva preživela na periferiji. Takoj sva vedela, da nama bo všeč. Sprejela sta naju gospod Don, starejši američan, njegova kamboška žena Kheang in njuna dva otroka, 10-letni Ra in leto mlajša sestrica Na. Psička se je večer prej stepla in ni bila pri volji za druženje. Don naju je večkrat vprašal, če sva si prebrala njegovo spletno stran; prepričati se je namreč želel, da se zavedava, da tu nimajo elektrike, da je povsem možno, da bova srečala pajke, žužke ali katero drugo skokico, in da ne pričakujeva komoditete, ki sva jo navajena sicer. Zagotovila sva mu, da točno veva, v kaj se spuščava. Ni naju prestrašil z dejstvom, da je nedolgo tega ubil kobro na njihovem posestvu, pajki da so sicer veliki, a niso kosmati in naj, preden zlezeva v posteljo, temepljito pogledava pod blazine in rjuhe, preden namestiva mrežo proti komarjem. Za malarijo v teh koncih še ni slišal, in tudi za dengue mrzlico vsaj v zadnjih letih ni zbolel nihče v vasi. Je pa kar prav, da se zaščitiva. Žena kuha pristno domačo kmersko hrano (da nisva vegetarijanca, je preveril že pred najinim prihodom), na voljo so nama kava, čaj, voda, če želiva, pa bo skočil do vasi popivo, coca-colo ali kaj drugega. Ker sva le gosta v njihovi hiši, sta nabavila reči, ki jih sicer pripravljajo le ob posebnih priložnostih, recimo ribo in svinjino. Tako smo na primer jedli mleto svinjino z zelenjavo v okusni omaki, pa sladko-kislega soma, kamboške palačinke, polnjene s svinjino in kalčki, zraven pa omako z arašidi, limeto, tamarindo in palminim sladkorjem, en večer pa okusna svinjska rebrca v omaki. Zmeraj zraven riž in pa vedno druga vrsta svežega sadja. Pri zajtrku sva lahko degustirala različne sladke reči, zavite v bananine liste, na primer banano v lepljivem rižu in kuhano na sopari, pa podobno varianto z bučo, pa sezamom in fižolom. Danes sva poskusila tudi nekakšne kosmiče iz riža v katere povaljaš kos banane in vse skupaj malo speštaš, preden neseš v usta. Hrana je bila izredno okusna in skuhana s prav tolikšno mero ljubezni, kot pri najinih mamah :)

Kheang naju je en dan peljala naokrog po vasi, ustavljali smo se ob hišah in klepetali s sovaščani in njenimi sorodniki. Veliko so želeli vedeti, od kje sva, koliko časa sva letela sem, kaj počnejo ljudje v Sloveniji, koliko je kmetov, če je ločitev draga zadeva, ali imamo dogovorjene poroke, če imava kaj otrok in podobno. Seveda sva tudi midva vprašala, kar naju je zanimalo, sploh zvečer, ko je na obisk prišla Donova tašča in nama pripovedovala, kako je bilo med vojno, kako so se časi spremenili, česa si je kot mlado dekle želela in kaj si želi danes.

Pogledat smo si šli tudi riževa polja, Kheang je mimogrede podrla manjše drevo, da smo odvlekli debelejše veje in naredili brv, a sva se morala vseeno znebiti superg in se na drugi strani obuti nazaj. Pri vleki vej so nas pogrizle velike drevesne mravlje in na koncu smo bili vsi popikani in blatni, a nasmejani. Kheangina sorodnica je na drugi strani riževih polj pasla vodne bivole in ko so nas zagledali, so prišli iz vode in nam začeli slediti.

Drug dan smo šli s kolesi; ustavili smo se tudi pri upokojenem učitelju in njegovi soprogi, ki tke bombažne krame. Krama je tradicionalna bombažna ruta, ki jo kmeri uporabljajo kot zaščito pred soncem, kot šal, da si prekrijejo usta pred prahom, kadar se vozijo z motorjem, uporabna je tudi za nošenje dojenčka, kot brisača, predpasnik, predvsem pa z njo ljudje izkazujejo svojo pripadnost. Z gospodom smo potem podebatirali o žganjekuhi, pa pridelovanju bučnega olja, zanimalo ga je tudi, kakose živi pri nas, koliko stane recimo meso, kaj gojijo kmetje in podobne zadeve, ki so tu življenjskega pomena. Zvečer je prišla na obisk Kheangina sestra, ki je učiteljica in izvedela sva veliko o šolskem sistemu, kako uspešni so učenci in tudi, da je ta poklic plačan slabše in je manj spoštovan, kot nekoč. Anjo je zanimalo, kako je z nosečnostjo, porodom in tudi, kakšen je položaj žensk, Don pa je potem vskočil v pogovor in nama zaupal izkušnjo, ko sta s Kheang dobila prvega otroka.

Na splošno so kmeri močno ljudstvo, težko je doumeti, kaj so prestali in kaj je boli potrebno, da so na noge postavili povsem uničeno državo, a ni videti, da bi kuhali zamero. Želijo samo pravico in da resnica pride na dan. Želijo si človeka dostojno življenje. Ali ni to pravica slehernega med nami?

Nikoli ne bova pozabila mahajočih otrok, ki so za nama kričali: “Hello, hello!”, zamišljenih obrazov sogovornikov, ko so govorili o režimu Khmer Rouge-a, prešernega smeha vaščanov, ko sva povedala, iz kako velike države prihajava (samo Phnom Penh ima 2.2 mio prebivalcev), svetlo zelenih riževih polj, preprostih hišk, v večini skromnih barak na kolih, da se spodaj ponoči lahko skrije živina, podnevi pa prostor služi kot kuhinja in vse ostalo, reviščine na vsakem koraku, pa sramežljivih učenk, ki jih Kheang uči angleščino. Po pouku jih je razdelila v dve skupini in z vsako skupino deklet sva se pogovarjala nekaj več kot 10 minut. Lahko so vadile angleščino, poleg tega pa malo pofirbcale, kdo sva midva, kaj počneva in kako nama je všeč tu. To je resnična Kambodža, to so resnični ljudje. Hvaležna sva za to izkušnjo, vesela, da nisva videla le lepot Angkor Wata, doživela utripa glavnega mesta in šla počivat nekam na obalo ali otočke ob njej. Zavila sva s klasične poti, ki jo ubere na tisoče turistov in spoznala življenje domačinov. Nisva naivna, zavedava se, da je revščina velik problem povsod, vendar je ta na naju naredila izreden vtis.