Kambodža – 5. del: Kampot

Iz Kampong Chama sva sicer prišla nazaj v Phnom Penh, a je bil bus ob 12ih že poln (vprašala sva pri dveh prevoznikih, za tretjega pa je bil šofer tuk-tuka prepričan, da je zgodba enaka), tisti ob 14.30 pa za naju prepozen. Vožnja iz Phnom Penha do Kampota namreč traja slabih 5 ur, tu pa je malo čez 18. uro že temno, ceste pa z eno besedo slabe. Odločila sva se, da bo najbolje, da obiščeva prijazno Sophyjo in jo prosiva, če naju sprejme. Bila naju je vesela, naju s še večjim veseljem vzela pod streho in nama za povrh še takoj uredila karte za bus in brezplačen prevoz do avtobusne postaje. Pa še popust za sobo – sva le redni stranki :)

Malo čez 7. zjutraj sva bila že na poti proti Kampotu. Zanimivo, a zdelo se je, kot da ima šofer rajši makedam. Če smo že prišli do asfaltne ceste, smo jo le prečkali, pot pa nadaljevali po gramozni. Ravno, ko naju je zaradi premetavanja že pošteno zvijalo (če bi to jutro jedla zajtrk, bi ga s težavo zadržala) se je cesta malo popravila, a dokler nismo prišli v Kep, je bil asfalt le najina pobožna želja. Ker nama iz Moon River Lodge-a niso odgovorili na mejl (kot se je kasneje izkazalo, se je prejšnji večer druženje rahlo zavleklo), sva se odločila, da poizkusiva srečo in vseeno kar potrkava in vprašava, če imajo kaj prostih sob. Hiša odprta, a nikjer nikogar. Prijazen šofer tuk-tuka, ki naju je pripeljal, je 3x poklical lastnika, preden je le-temu uspelo vstati iz postelje in se pripeljati. Ura pa krepko čez dvanajsto! “Sori, se je včeraj zavleklo. Ja, imam sobo.” To drugo je bilo vse, kar sva želela slišati. V bistvu gospod hišo le pazi, dokler se lastnik, njegov kolega, ne vrne z obiska v domači Avstraliji. Pravzaprav pazi na dva guesthouse-a – drugi je bolj v centru – in včeraj ko sva šla mimo, naju je prijazno povabil v zgornje nadstropje, kjer sva s terase lahko počakala na sončni zahod. To je tu ena glavnih znamenitosti – sončni zahod na reki. Tudi s čolnom te peljejo in potem šoferji le-teh tekmujejo za boljšo pozicijo. Malo smo zašli… Gospod nama je ponudil kavo, ki jo je, roko na srce, precej bolj potreboval od naju, nama razložil, kje je kaj, kje se dobro je, da se splača rentat motor ali kolo, če bova želela, pa naju tudi on kam zapelje. Popoldne sva tako prepešačila mesto, ki nama je bilo takoj všeč. Ne preveč prometno, prijazni domačini, nič vsiljivi šoferji tuk-tukov, urejena promenada ob reki, center mesteca pa skoncentriran med starim in novim mostom, kjer je polno lokalčkov, restavracij in trgovinic. Po priporočilu sva šla na kosilo h “Captain Chim”-u in bila navdušena. Hrana božanska in poceni, sveži sadni smoothieji pa po 0.75$. Ponujajo tudi izlete, med drugim tu strašno popularno vožnjo z ladjico po reki ob sončnem zahodu z vključenim pivom.

Danes po zajtrku sva rentala motor in jo mahnila čez most na drugo stran reke. Obiskala sva živalski vrt, prodajalno popra, ustavila sva se na priljubljenem kraju za piknike in si privoščila pomelo (ti ga olupijo, narežejo in zapakirajo za sabo), potem pa se zapeljala do solin vse do morja in bila nazaj ravno pred temo. Domačini so naju navdušeno pozdravljali, otroci so mahali z že znanim “Hello, hello”, ko sva se ustavila, pa sva celo poklepetala s starejšim gospodom, in to v francoščini! Ja, smo se kar razumeli. Sori, ne govori angleško, sori, midva pa ne francosko, tole so soline, a morje je pa tam? Kako daleč? Še en kilometer? Dobro, hvala lepa. Zakaj bi komplicirali, vse se da zmenit. Po vsem poskakovanju, izogibanju luknjam, stiskanju zob in razmišljanju: “če čofneva v tole blato, bova kot afriške Nube” sva jo srečno odnesla. Le riti naju bodo jutri verjetno malo bolele…