Kambodža – 6. del: Okolica Kampota

Najini ta zadnji sta se čez noč spočili in motor sva zjutraj vrnila. Zaenkrat je bilo dovolj premetavanja in skakanja po luknjah Kampota. Pri Chimu sva se ob večerji zmenila, da bi šla z njimi na celodnevni izlet po okolici Kampota. Ko sva vprašala, če bi šlo že naslednji dan, je šefe pokimal in zadeva je bila urejena. Naslednje jutro sva prišla na zajtrk in ko sva bila midva pripravljena, oni očitno niso bili. Pravzaprav je g. Chim šele takrat registriral, kaj bi midva sploh rada. A z nekaj dobre volje in potrpežljivosti smo vse uredili. Počakala sva, da so pripravili hladnilno skrinjo s pijačo in najine sendviče, ko se je svak gospoda Chima najedel, pa smo štartali. S tuk-tukom prek riževih polj, kjer sva pozdravljala mahajoče otroke, najprej do jam, kjer nas je sprejela skupina mladih fantov in deklet. Dva poba sta nas spremila, nama razložila, kam gremo in malo povprašala, od kje prihajava, koliko časa bova še tu, kaj sva že videla in kako nama je všeč. Jama sama po sebi ni prav nič posebna, a ti je takoj jasno, kako ponosni so nanjo. Videli smo še soline, plantaže popra in imeli vmes dve manjši nezgodi. Zaradi nočnih nalivov je bila cesta blatna in polna luž in čeprav naju je že celo pot premetavalo po tuk-tuku, se je gospod kar naenkrat odločil, da je bolje, če greva ven. 10 sekund po tistem, ko je speljal, je prikolico odneslo s ceste in z motorjem vred se je prevrnil. Gospod jo je na srečo dobro odnesel, Uroš mu je pomagal naše vozilo postaviti na kolesa in šli smo naprej. Tokrat še bolj previdno. A nam ni hudič v vasi na ovinku nasproti pripeljal fantič z motorjem, na prtljažniku pa plastičen kanister z riževim vinom. Mi smo se uspeli varno ustaviti, mladega motorista pa je prevrnilo v blato. Gospod mu je prijazno pomagal, dvignil motor, naložil kanister in po nekaj poskusih zagnal motor, da se je revež odpeljal, mi pascmo nadaljevali proti obmorskem mestecu Kep. Najprej smo pomalicali, potem pa naju je gospod peljal po Kepu. Nekoč luksuzno letovišče, polno čudovitih vil in dragih hotelov je zdaj kot mesto duhov. Požgani zidovi, podrte hiše, ograje, ki varujejo le še travo, sadno in drugo drevje – žalosten pogled na nekdaj priljubljen kraj petičnih gostov. Obiskali smo še tržnico, znano predvsem po rakovicah (oni ujamejo, ti kupiš, počakaš, da kupljeno spečejo in lahko se do sitega naješ morskih dobrot), potem pa obrnili nazaj proti Kampotu. Ravno dovolj časa je še bilo za ohladitev ob svežem sadnem smoothieju, potem pa na ladjico in lovit sončni zahod. Kapitan Chim nas je, skupino devetih turistov, odpeljal po reki navzgor, ko se je čisto stemnilo, pa smo iskali kresničke. Potrpežljivost se je izplačala in bili smo očarani. Za nameček pa je narava poskrbela še za svetlobne efekte. Nad nami nebo, polno zvezd, v daljavi pa grozeč nevihtni oblak in švigajoče strele…