Kambodža – 8. del: Bokor

Zadnji dan v Kampotu se je začel z dežjem. Še vedno sva imela izposojen motor in dan sva nameravala kar najbolj izkoristiti. Ko bi le vreme sodelovalo… Po zajtrku sva se vrnila v najin guesthouse in na terasi opazovala premikanje oblakov. Uroš je dobil idejo, da bi šla na Bokor, ki je poleg izletov po reki najbolj priljubljena atrakcija v Kampotu. Bokor je 1048 m visok hrib malo ven iz Kampota, pravzaprav nacionalni park, na vrhu pa reševine nekdanjega “Bokor Palace Hotel”-a, prvič odprtega leta 1925. Obratoval in sprejemal je premožne goste do leta 1940, dokler se leta 1959 kralj Sihanouk ni odločil, da bo iz zadeve napravil resort svetovnega formata. Dodali so prvi kazino v Kambodži in hotel ponovno odprli leta 1963. Kompleks je deloval do leta 1972, ko so ga ponovno zaprli. Trenitno na vrhu gradijo tri nove hotele in kazinoje, eden je že odprt, baje pa imajo tudi druge načrte, ki bodo pripomogli k finančnemu razvoju. Lokacija je čudovita, gor vodi povsem nova cesta in mogoče bo šlo v tretje rado, kajti trenutno je na vrhu mesto duhov in gradbišče.
Tako sva sedela na terasi, bolščala gor na Bokor, zavit v oblake in se spraševala, ali se splača gor, gledat ruševine, žerjave in tvegat, da naju ujame dež. Vsi, ki pridejo v Kampot, grejo gor. Vsak najmanjši pajzel ponuja izlete do tja, cesta gre čisto do vrha, pa še dež je ponehal – v trenutku se odločiva, da greva. Če bo vreme spet slabše, bova pa obrnila. Že v centru, slabe 3 minute od najinega guesthouse-a, sva čakala pod drevesom… A je dež ponehal in vse do vrha; vozila sva se približno uro in pol; je vreme zdržalo. Cesta prijetna, prometa malo, blagi ovinki in rahel vzpon. Zaskrbljeno sva pogledovala proti števcu za gorivo – bo dovolj za nazaj? Na vrhu pa sonce in krasen razgled. Kljub pomislekom nama ni bilo žal. Nekdanji hotel je popolnoma izpraznjen, le še gole stene in pisane, ponekod lepo ohranjene ploščice po tleh so ostale kot spomin na nekoč zagotovo razkošen hotel. Hodila sva po zavitih stopnicah iz sobe v sobo, občudovala razgled z balkonov in si predstavljala, kako je bilo včasih. Nedvomno strašno drago, a veličastno…

Zvečer sva vrnila skuter, čeladi, ključe in se zahvalila za gostoljublje pri Captain Chim-u in odpešačila domov. Zgodaj zjutraj (bus za Phnom Penh gre ob 7ih) naju pobere tuk-tuk in pelje na postajo. Nisva si mislila, da bo to prav svak g. Chima, gospod, ki naju je peljal na celodnevni izlet. “Good Morning!” pozdravi in veselo pomaha s potnim listom. Anjinim potnim listom! Če si izposodiš motor, potrebujejo neko zagotovilo, da ga boš tudi vrnil. Za vsak slučaj sva pustila Anjinega, ker je Uroš vozil in če bi šlo kaj narobe… V treh dneh tudi za minuto nisva pomislila nanj. Popolnoma sva zaupala, da bo Chimova družina skrbno pazila nanj. Gospod naju je celo iskal večer prej, ko sva mirno večerjala pri sosedih…

Tokrat smo šli iz Kampota v Phnom Penh po asfaltu. Prijetna sprememba! Vožnja naj bi trajala tri ure, a smo samo eno uro zapravili, da smo se prebili do centra. Bala sva se, da bova zamudila bus, ki gre ob 11.30 naprej za Battambang. Nisva čakala dolgo, ko je pripeljal, a smo vsi skupaj čakali malo dlje, da so ga natovorili. Naštela sva vsaj pet ogromnih žakljev ne-vem-česa, pa nešteto potovalk, noter je šla škatla s tiskalnikom, pa ena s stoječim kuhinjskim mešalnikom in nekaj takih z neznano vsebino, še nekaj vreč, tako da sva se nazadnje spraševala, kam bodo šli najini ruzaki. Vse so zbasali noter! Ljudje so potem pol toliko še znosili na avtobus in reči držali med nogami in v naročju. Lahko smo štartali! Do Battambanga naj bi bilo pet ur, cesta je bila solidna, torej sva računala, da bova okrog 5ih popoldne na cilju. Če šofer ne bi vozil povprečno 40 na uro in če se ne bi vsaki dve uri ustavili, mogoče. A je vozil tako hitro in tudi ustaviti se je bilo treba, ker so tu navajeni, da po malem cel dan nekaj jedo. Ko da bi jim šlo za življenje, so si ob vsakem postanku nakupili, hrane, sadja, oreškov, cmokov in ostalega. Kam so dali? Drobni, suhljati, pa stalno nekaj žvečijo… Tudi zato sva bila na cilju dobro uro kasneje. Kot dogovorjeno, naju je na postaji čakal Nicky, šofer tuk-tuka in vodič z licenco in zelo razumljivo angleščino. Ob 18.30 sva bila že nastanjena, sprejel naju je g. Kun, lastnik Battambang My Homestay-a, kjer bova zadnje štiri noči v Kambodži. Nicky naju je peljal nazaj v mesto na večerjo, ker cel dan nisva nič pametnega jedla, ko sva se vrnila, pa naju je čakala voda in dve pitayi. “Schlaff gut” nama je zaželel Nicky (govori tudi francosko in malo nemško) in res sva…