Kambodža – 9. del: Battambang

Po kmerskem zajtrku sva si izposodila kolesi in se šla razgledat po mestu. Zavila sva v kavarno, kjer dela simpatična gospodična, ki je osvojila naslov najboljšega bariste v Kambodži in si privoščila kavico. Potem sva odkolesarila do zapuščene železniške postaje, kjer je ura vedno 8.02. “Napadli” so naju otroci in se hoteli kar odpeljati z nama. Malo smo se poslikali in odpeljala sva se naprej do pekarne, kjer sva kupila bananin kruh v obliki ogromnih muffinov in nekakšne polžke z rozinami. Popoldne sva preživela v gazebu najinega guesthouse-a, skrita pred vročim soncem in iskala sobico v Bangkoku. Rezervacija je bila zvečer potrjena, le še karto za avtobus kupiva. Najin dopust se počasi končuje…

Gospod Kun naju je vprašal, če bi naju zanimal cirkus. Vsak ponedeljek in četrtek imajo predstavo in baje je res zanimivo. Zakaj pa ne, sva rekla, in zvečer naju je Nicky, ki je zaključil z izletom z nekimi drugimi gosti, peljal tja. Predstava je bila neverjetna. Nastopa mladina, fantje in dekleta, stari med 14 in 17 let, predstavili pa so nam zgodbo z naslovom “Izgubil sem kolo”. Ni ravno cirkus, bolj je kombinacija teatra in akrobacij. Bilo je smešno, čudovito, neverjetno, … Skratka vredno ogleda. Očitno smo uživali mi v občinstvu in nastopajoči. Zadrževali smo dih ob akrobatskih točkah, se smejali ob komičnih in nagrajevali z nenehnimi aplavzi. Kako so močni, gibčni, skoncentrirani, disciplinirani in vedno s širokimi nasmehi, tudi ob najbolj težkih točkah. Neverjetno povezani so med sabo, vzpodbujajo se, se vmes na hitro potrepljajo, pohvalijo ali zahvalijo z rahlim priklonom in sklenjenih rok, kar se nama je zdelo izredno lepo. Predstavo, ki vključuje žongliranje, vrtenje obročev, akrobacije na tleh in v zraku, skakanje skozi obroče ipd. spremlja skupina, ki igra na tradicionalna kmerska glasbila. Njihova stran: http://www.phareps.org

Drugi dan naju je prevzel Nicky in naju peljal ven iz mesta. Najprej je kazalo, da z vremenom spet ne bo nič, ker je začelo rositi, a je dež kmalu ponehal, oblaki so se sicer razbežali, a sonce ni bilo prehudo, za kar sva bila hvaležna, ko sva se znašla pred 358-imi stopnicami, ki so vodile strmo navzgor proti Phnom Bananu. Na vrhu je pet templjev, najbrž iz leta 1050; mnenja se namreč razlikujejo; med drevesi pa lep razgled daleč naokoli. Battambang je sicer raven kot palačinka, a ta dan je bil rezerviran za obisk dveh lokalnih hribčkov. Ko sva “osvojila” enega, naju je čakal drugi. Ampak še prej smo zavili v vas, kjer je Nicky preživel otroštvo, pozdravit družino in njegove nečake. Peljal naju je tudi med riževa polja, ustavili smo se pri gospodu, ki je pasel družino bivolov, Uroš je poslikal skupino žensk, ki so prebirale čili za izvoz, Nicky nam je kupil slastne ocvrte banane in pohiteli smo naprej. V hrib, kajti če želimo ujeti še netopirje, nimamo veliko časa. Ustavili smo se ob vznožju, Nicky nama je izročil na roko narisan zemljevid, naročil, naj na vrhu ne dajeva nobenega denarja nunam in menihom in da se dobimo spodaj malo čez 5. Koliko časa, po njegovem, bova hodila gor? Če bova šla počasi, dobro uro. Uff, sva se že psihično pripravljala na hud vzpon, ki pa to sploh ni bil. Hujša je bila sopara – od naju je po nekaj minutah kar teklo! Čeprav sva dobro proučila zemljevid, nama je uspelo pod vrh priti po bližnjici, in to že po dobrih 20-ih minutah. Bolj ko sva buljila v z roko narisane poti, puščice in kvadratke, ki naj bi predstavljali to in ono, manj nama je bilo jasno. Fant naju je usmeril nazaj tja, od koder sva prišla. Nazaj morava? In potem še enkrat gor?!! Kaj sva hotela, če sva želela videti jamo s kostmi, sva morala nazaj. Kmalu je do naju pritekel fant, star kakšnih 8 let in z angleščino, s kakršno bi se lahkopohvalil nekdo še enkrat starejši, vprašal, če iščeva jamo. Peljal naju je tja, malo razložil, kot nekdo, ki o tem veliko ve, ker je živel v režimu Khmer Rouge-a. Da so ljudi kar metali v jamo, nekatere s prerezanimi vratovi, druge še žive, tudi ženske in otroke. Tu so kosti, vidita. Fantič je bil resen, skoraj profesionalen. Pohvalila sva njegovo znanje angleščine, mu stisnila nekaj drobiža in se (spet) podala proti vrhu. Kakšna dobra ura, slabe pol, pa si gor! Tempelj, menihi, ponovno spektakularen razgled vse naokrog… Na poti dol, tokrat po stopnicah, si je Anjo izposodila starejša gospa, jo prijela za roko in se je trdno držala. Ravno dovolj časa je še bilo, da smo ob cesti počakali na neskončno število netopirjev, ki vsak večer poleti iz jame. Nihče ne ve, koliko jih je, vedo le to, da traja 45 minut, da vsi poletijo ven.

Jutri naju čaka še en izlet, zvečer pa naju je Nicky povabil na zabavo.

Published On: October 30th, 2013Categories: Kambodža 2013Tags: ,

Deli z ostalimi!

2 Comments

  1. ursa 30-10-2013 at 10:41 am - Reply

    js sicer nevem no, ampak po teh pripovedih in slikah, ki nam jih posiljata…..svaka cast da prideta nazaj v Slovenijo, Ljubljano……js bi verjetno tezko…..

  2. ANKA 31-10-2013 at 5:07 pm - Reply

    BUKMARK je tudi čudovit, vsaj po fotografijah.Kot smo že ugotovili bi tudi jaz zelo teško prišla nazaj v Slovenijo! Danes smo imeli žurko na Kvedrovi /31.10) Goveja juhica ,govedina,hren, krompir njami!!!!

    Tako si še kaj pišemo,do takrat pa uživajta!!!!! pozdrav iz Lj.

Leave A Comment Cancel reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.