Vceraj sva raziskovala Kanchanaburi na lastno pest. Sprehodila sva se do Burma – Thailand Railway Centre, kjer sva spoznala zgodovino gradnje zelezniske proge med Burmo in Tajsko, predvsem pa strasno ozadje gradnje same proge. Ne moreva verjeti, koliko vojnih ujetnikov je moralo trpeti in umreti, da so Japonci uresnicili svoj cilj. Po globokem premisleku in skodelici caja sva se odpravila se do samega mostu cez reko Kwai (ki je postal svetovno znan zaradi filma z istm naslovom), se sprehodila cez reko in nazaj in most dokumetirala.

Zvecer sva si privoscila se tajsko masazo, ki ni kar tako – na Urosa se je spravila 100 kilska gospa in ga posteno pregnetla. Isti dan sva se odlocila, da bi rada obiskala se Floating Market (plavajoco trznico). Oglasila sva se na recepciji najinega guesthouse-a, kjer sva vplacala rezervacijo v visini 500 bahtov. Uros je potegnil denar iz denarnice in podpisal potrdilo. Gospodicna ga je nato ponovno prosila za denar, Urosu pa je takoj postalo sumljivo, vendar je 500 bahtov vseeno dal iz rok. Nato sva odsla v sobo, prestela denar in ugotovila, da nama po vseh izracunih manjka 500 bahtov. Oddrviva proti recepciji in prosiva gospodicno, da presteje svoj denar. Ceprav ni bila povsem sigurna, nama je vseeno vrnila 500 bahtov. “Incident” se je nadaljeval pozno zvecer, ko sva se zelela prepricati, ce odhod za naslednje jutro drzi, je na recepciji namesto gospodicne delal samo gospodic, ki je anglesko obvladal priblizno toliko, kot midva tajsko. Ne bodi len je po mobitelu poklical kolegico in dal telefon Anji. Jezikovne ovire pa so se s tem sele dobro zacele. Nikakor se nismo mogli sporazumeti, ali naslednji dan greva ali ne. Kar naenkrat pa se mladenicu posveti, leti za vogal in prinese premocen listek in 500 bahtov – sporocilo, ki ga je za naju pred odhodom pustila kolegica. Na listku je pisalo – simultano prevajava: “Oprostita B205 (stevilka najine sobe) nimamo programa Floating Market ampak, moj prijatelj. On vama lahko pomaga, ce mu sledita do druge agencije. In vracamo vama denar 500 bahtov depozita. Oprostita! Mi nobene skupine za jutri. Sledita mojemu prijatelju zastonj! On lahko pomaga.” Lahko si mislite, kako sva si oddahnila! Fant naju je res z motorjem odpeljal do naslednjega vogala, kjer sva se malo cez 10. zvecer prijavila na izlet z odhodom ob 7-ih naslednje jutro. Trznica je vredna ogleda, ponujajo vse mogoce – od hrane do klobuckov, spominkov in oblek.

To je bilo zadnje javljanje iz Kanchanaburija, jutri odpotujeva naprej, tako da se naslednjic verjetno javiva iz Ko Lante.