Kanchanaburi – nadaljevanje

Vceraj sva raziskovala Kanchanaburi na lastno pest. Sprehodila sva se do Burma – Thailand Railway Centre, kjer sva spoznala zgodovino gradnje zelezniske proge med Burmo in Tajsko, predvsem pa strasno ozadje gradnje same proge. Ne moreva verjeti, koliko vojnih ujetnikov je moralo trpeti in umreti, da so Japonci uresnicili svoj cilj. Po globokem premisleku in skodelici caja sva se odpravila se do samega mostu cez reko Kwai (ki je postal svetovno znan zaradi filma z istm naslovom), se sprehodila cez reko in nazaj in most dokumetirala.

Zvecer sva si privoscila se tajsko masazo, ki ni kar tako – na Urosa se je spravila 100 kilska gospa in ga posteno pregnetla. Isti dan sva se odlocila, da bi rada obiskala se Floating Market (plavajoco trznico). Oglasila sva se na recepciji najinega guesthouse-a, kjer sva vplacala rezervacijo v visini 500 bahtov. Uros je potegnil denar iz denarnice in podpisal potrdilo. Gospodicna ga je nato ponovno prosila za denar, Urosu pa je takoj postalo sumljivo, vendar je 500 bahtov vseeno dal iz rok. Nato sva odsla v sobo, prestela denar in ugotovila, da nama po vseh izracunih manjka 500 bahtov. Oddrviva proti recepciji in prosiva gospodicno, da presteje svoj denar. Ceprav ni bila povsem sigurna, nama je vseeno vrnila 500 bahtov. “Incident” se je nadaljeval pozno zvecer, ko sva se zelela prepricati, ce odhod za naslednje jutro drzi, je na recepciji namesto gospodicne delal samo gospodic, ki je anglesko obvladal priblizno toliko, kot midva tajsko. Ne bodi len je po mobitelu poklical kolegico in dal telefon Anji. Jezikovne ovire pa so se s tem sele dobro zacele. Nikakor se nismo mogli sporazumeti, ali naslednji dan greva ali ne. Kar naenkrat pa se mladenicu posveti, leti za vogal in prinese premocen listek in 500 bahtov – sporocilo, ki ga je za naju pred odhodom pustila kolegica. Na listku je pisalo – simultano prevajava: “Oprostita B205 (stevilka najine sobe) nimamo programa Floating Market ampak, moj prijatelj. On vama lahko pomaga, ce mu sledita do druge agencije. In vracamo vama denar 500 bahtov depozita. Oprostita! Mi nobene skupine za jutri. Sledita mojemu prijatelju zastonj! On lahko pomaga.” Lahko si mislite, kako sva si oddahnila! Fant naju je res z motorjem odpeljal do naslednjega vogala, kjer sva se malo cez 10. zvecer prijavila na izlet z odhodom ob 7-ih naslednje jutro. Trznica je vredna ogleda, ponujajo vse mogoce – od hrane do klobuckov, spominkov in oblek.

To je bilo zadnje javljanje iz Kanchanaburija, jutri odpotujeva naprej, tako da se naslednjic verjetno javiva iz Ko Lante.

Published On: October 13th, 2007Categories: Tajska 2007Tags:

Deli z ostalimi!

3 Comments

  1. Boštjan 15-10-0207 at 6:40 pm - Reply

    Vseeno upam da sta uživala v Kanchanaburiju, predvsem pa zdaj, ko bosta namakala noge v morju. če bosta mela kako šanso pejta na šnorklanje, gledat ribice in svet pod morjem. Seveda ne pozabta kako ribo tud pojest. Al pa roti z banano. Najami se mi cedijo sline ko sam pomislim na to. Uživajata maksimalno!!!

    • Uros in Anja 15-10-2007 at 6:42 pm - Reply

      Seveda da sva uzivala v Kanchanaburiju, Bosko. Upava, da bova od jutri naprej se bolj, ko se bova lahko bolj posvetila lezanju na plazi Phi Phi-ja! Rotija z banano se nisva poskusila, ampak je Anja nasla novo najljubso sladico – sticky rice with mango! Njami!

  2. Ursa in Vid 15-10-2007 at 6:45 pm - Reply

    fajn fajn se majo eni na drugmu koncu sveta :) pri nas sam se micken manjka in bomo mel sneg!!!! lep pozdrav tja nekam….

Leave A Comment Cancel reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.