Po obilnem zajtrku in prisrcnem slovesu smo bili spet na poti. Patrick naju je pripravil na to, da bo proti koncu cesta vedno slabsa, a ni bilo tako hudo. Ob cesti proti Maji Motu smo opazili tudi skupino 17-ih ziraf, ki so nas opazovale s podobnim zanimanjem, kot mi njih. Prvic se je zgodilo, da nisva bila zgodnja. Ko smo prispeli, so naju pricakali Masaji, se nama predstavili, razkazali okolico in pokazali sotor, ki bo najin dom naslednjih 5 dni. Razgled je osupljiv, kamp ima vse, kar potrebujes, ceprav smo sredi nicesar in WC ima pogled na savano. Ker sva bila malo pozna, je drugi par turistov (mlajsa nizozemca in americana srednjih let) s kosilom ze zakljuceval. Postregli so s spageti s tuno, korenckovo solato in lubenico, potem pa se nam je prisel predstavit se sefe. Popoldne naju in americana pelje na sprehod, nizozemca pa caka bojevniski trening. Na sprehodu nam je izdelal zabotrebce iz cedre, poizkusili smo masajski deodorant (pod pazduho stisnes vejico Combo Bush-a, ki disi zelo podobno kot zajbelj in jo potem nosis okoli. Pazduhe ostanejo bolj suhe, disis pa tudi kar lepo), pokazal nam je, kako Masaji nosijo tleci ogenj kar s seboj, spoznali smo tudi razlicne rastline in ko prideva domov, si bova omislila Aloe vero. Je znak dobrodoslice, poleg tega pa je tudi vsestransko uporabna. Ko smo se vracali v kamp, je Anjo fino zasraufalo, vecerja pa je poskrbela, da je slo tisto, kar je bilo krivo za sraufanje, tudi ven. In ni izbiralo izhoda! Noc je bila pestra, obiski bliznjega stranisca z razgledom pa so se vrstili na dve do tri ure.