Naslednje jutro po najinem prihodu sta odsla nizozemca in ko smo se poslovili se od americanov, sva v kampu z Masaji ostala samo se midva. Kljub 2000 m nadmorske visine je tu cez dan precej vroce in zato se vse dogaja dopoldan pred kosilom ali pa po cetrti uri popoldne. Visina je tudi razlog, da zaradi vsakega koraka v najmanjsi hrib sopihava, kot da v zivljenju se nisva prehodila kilometra. V soboto smo se ustavljali vsakih nekaj metrov, samo da sva se nadihala. Ceprav obicajno turisti obrnejo tam, kjer smo se mi prvic ustavili, sva zmogla do vrha in nazaj! Ocitno je bil to zadosten dokaz, da sva fit in smo se v nedeljo odpravili na sprehod po savani. V skoraj stirih urah smo prehodili vec kot 15km! Naju Masaji preizkusajo? Preverjajo, koliko zmoreva? Opazovali smo antilope med paso, iskali sledi hijene, primerjali rebra slona z nasimi in koncno v daljavi opazili tudi skupino ziraf. Priblizala sva se jim sama, saj so Masaji oviti v ogrinjala zivih barv in bi jih lahko spodili. Vrnili smo se za kosilo in do popoldneva, ko je bil za bojevniski trening na vrsti Uros, sva imela se nekaj casa za pocitek in okrevanje.

Fantje so se razdelili v dve skupini in se zaceli obmetavati s palicami, ki so zvizgale po zraku. Vse je slo bolj za salo kot zares, vendar se Masaji na tak nacin urijo v metanju in izmikanju. Ko so zakljucili z obmetavanjem, so skupaj zaplesali ples sprave, potem so skakali v zrak in po eni nogi, kar poglavarju zagotovi, da so njegovi bojevniki dobro. Pravi bojevnik namrec ne bo priznal, da je z njim kaj narobe. Uros se je ocitno dobro izkazal, saj so mu okrog vratu zavezali znacilno masajsko rdece ogrinjalo, vse skupaj pa so pospremili z veliko smeha in dobre volje.